NUMINOZNOST RAZPOK
»Svetost ne pomeni biti dober; dobri ljudje niso nujno sveti. Sveta oseba je oseba, ki je cela, nekdo, ki je uskladil svoja nasprotja.« (Alan Watts)
Potopimo se v svoje globine, v temačnost razpok in s pristno odkritostjo poglejmo vanje. Če smo iskreni do sebe, si moramo priznati, da ta nezavedni kaos radi skrijemo pred svetom in nenazadnje pred seboj. Težko je sprejeti našo senčno stran jaza.
Pa vendar … če želimo priti do središča, se je treba predati iskanju odgrinjajoče. Povezati se s svojo senco … ali po jungovsko … s koreninami globoko v pekel, da zrastemo do nebes.
Potopila sem se v barve ljubezni, ki se zrcalijo na gladini verzov v sozvočju eroticizma narave. Zardevajoče sem zagrizla v navidezno prepovedane plasti ideologij in jih očiščevala razgaljena z ženstvenostjo boginje.
V obrednem transu
maziljenje večera
z obličjem jina.
Z naslovom pesniške zbirke Numinoznost razpok naslavljam vse tisto, kar je narisalo zemljevid v moje srce z različnimi okusi občutij, zasidralo misli v fluidnost uma ali naredilo zarezo v globino duše. Božanskost slik Janeza Štrosa se zlije s katarzičnimi izpovedi verzov mojih pesmi in tako poudari silovitost notranjih viharjev naju obeh, ki so vodili roko, da je ustvarila prvotnost kreacije v vsej svoji unikatnosti vesoljne magije. Sozvočje pisane besede in vizualnih podob prepleta žensko in moško energijo v edinstveno harmonijo.
Pesniška zbirka:
Vidic Roblek, K. (2021). Numinoznost razpok. Kranj: samozaložba, cena: 14 €
VRNITEV DOMOV
Obujem rdeče čeveljce,
drobcenim stopalom v oporo,
v podpis, da zmorejo to pot.
Zanos v slehernem dihu
utira premike stopinj do vsega,
kar mi daje zagon,
da odplujem od brega.
Razpeta v naivnosti plesa
med srcem in glavo lovim ravnotežje,
težek zrak duha izlije se iz votline,
kot nenaden klic lačne volkulje iz sence sine.
Ne uklanjam se nevihte sunkom,
ob padcih dvignem se z nasmehom na obrazu,
zamahi vèsel so bitka z bolečino,
dramilo neukročenemu jazu.
Prepustim se instinktu valov
kot vodnemu ščitu prelivajoče mehkobe,
prisluhnem esenci pozabljenega glasu,
kako odzvanja skozi odtenke tempeljske tišine.
Skozi prosojne plasti jo zagledam,
kako vzneseno vstaja,
čudovito pristna,
izlevljena iz tesnih ogrinjal,
s pogledom, modrim in ljubečim, iz davnine
ponosno vrača se domov.
O MENI
POT V SEBE
Molčeče bitje razlito čez skalo,
pregreto od sonca v plašču topline,
od zatilja prek tihih oblin do plavuti
hladi in prebuja jo veter z brežine.
Gladkost luske podrhteva ob rahlem dotiku,
skotali se kamen v krater globine,
na pečini nedotaknjena od udarcev
bučanja valov iz temačne modrine.
Z dušo zdrobljeno v pesek,
ki razsuva se v dno sipine,
strah iz škržnih špranj
zasoplo vije pretekle spomine.
Vsak epitelj njene kože pretaplja se v odtenek žada,
ko morje celi sveže odrgnine,
skrite pod citrinov lesk lasnih tokov,
prepojenih z beloto penine miline.
Prisluhne bobnenju srca školjčnih ušes,
kako razbija vzorce stare lupine,
naj želja k spremembi izniči trizobov urok,
naj galebov prelet jo odnese v neznane plitvine.
Z grebena naznanja prihod nove ère,
z odmiki brezglasno stopica vase, v jedro tišine,
razžrta od solnih solza
odpira poti odrešujoče divjine.
Občutiti detajle slehernega momenta … vlažnost in mehkoba mahu pod bosonogimi stopali, toplina zemlje, ko s prsti zarinem vanjo, drsenje rahle sapice po rožnatih licih, objem drevesa, ki me nagovori s svojo veličino, vabeč klic ptice iz daljine, nežna ostrina vonja skrivnostne vrtnice …
Sem, kar postajam,
duh vilinje magije
v meni od nekdaj.
Korak za korakom stopam v sebe in odkrivam še neraziskana področja. Potujem po vijugastih poteh, ki me vodijo v neznane svetove razburljivih brezpotij, ter se prepuščam nepričakovanim presenečenjem, ki osmišljajo vsak dan mojega obstoja.
Z željo po spremembi sprejemam darilo stvarstva in se prepustim fluidnosti toka. Brezsramno izlivam svoja občutja plešočim simbolom na papirju. Povleče me v spiralo čutov, kjer se razkrajajo iluzije strahov. Sijoča vstopam v novo obdobje.
Prosta. Osvobojena vseh spon navidezne resničnosti. Izlevljena iz tesnih ogrinjal. Prerojena. Živim. Sem.
TRENUTKI
Velikokrat smo usmerjeni k velikim ciljem, za katere menimo, da nas bodo osrečili. Čakamo na nekaj, na nek poseben dan, izkušnjo, ko bomo izpolnili svoje sanje. Pri tem pa pozabimo na čudežnost vsakega trenutka, tukaj in sedaj.
Mehkoba šuma
v bitu drgeta dreves,
vrnitev domov.
Moč prvotne energije čarobno brbota v celicah, čakajoč na impulz odrešitve. Darovi vsega in niča. Intuitivno sledenje klicem pradavnih spominov spleta nevidne niti, ki nas povezujejo v Eno.
Divinsko v meni razplamteva navdih, počutim se živo, ko skozi prizmo očesne leče lovim utrinke obdajajočega.
Rahločutnost narave odseva v tresljaju metuljevih krilc, v iskrici svetlobe dežnih kapelj, v zasanjani melodiji drevesnega šepeta, v globokem odmevu blagodejne tišine, v šumu valovanja lasnih konic na jezerski gladini, v ranljivem prebujanju pomladnih popkov, v sledeh božajoče rosne trave poletnega jutra, v prelivanju živahnih barvnih odtenkov jesenskih lističev, v mirnosti magične beline zimske noči …
Pobeg iz uma,
čutim enost z vsemirjem,
k esenci duše.